Freedom, Temptations & Monica Belluci 1. del

Pa oči ima kot Hči vaškega učitelja. Pa brez mejkapa... Hudo za ubijat!

Freedom, Temptations & Monica Belluci 1. del

Ocena uporabnikov

Star ActiveStar ActiveStar ActiveStar ActiveStar Active
 

Svoboda

Lajf je cool, so me v zaporu prepričali. Zato zdaj mir, tišina, misli jasne, skrb zase, relax, branje, net, muzika, ki sem jo dobri dve in pol leti pogrešal bolj kot karkoli....

Za en mp3 najbolj primitivne vrste bi gor ubijal. Je enostavno ni bilo variante. Tudi migati začel po enomesečni pavzi, box vrečo+opremo prejmem kmalu, pol pa švicat. Juhu. No, in tečejo urice na tudi youtubu+slušalkah ob doooolgo pogrešanem… Jebi ga, si rečem, če ti tako paše ti pač tako paše.

freedom4Še nekaj markira tole new-born obdobje: v nadaljevanju omenjena humanoidka je trenutno tudi edini dvonožec, ki je prav vedno iskreno dobrodošel. Kako si tako krut, so letela vprašanja iz različnih ust? In še bodo. Nisem krut, le lasten čas sem (nekako nagonsko-samoohranitveno) začel tako zelo ceniti, da se mi telenovel ne da več poslušat. Arestantska univerza. Navadi se človek, zelo razumljivo, če bi tam (v RO zaporih) vse poslušal bi moral biti vsaj Dalai Lama, da bi znal vseh milijardo osemsto milijonov dvesto osem tisoč in sedemintrideset kozlarij prebavit… In se navadil, da je tako prav fajn.

Zato BIG pardon, če se bo komu slučajno zazdel potreben, ker se umaknem iz določenih družb, ne paše mi, vi si pa kar duška dajte. Razlog za neodgovorjene klice določenim osebkom popolnoma enak. Dokurčili ste mi z vašimi vedno enakimi problemi in debatami, ki jih po večini producira kar tovariš pesimizem in ostale lastne neumnosti. Mir rabim, samo to. Ko se srečamo prijazno in prisrčno, a pretiravali ne bi, saj mi res ne potegne. Do tega bi pa človek skor moral imeti pravičko? Mati vseh Mater, Slepo Pravico imam v mislih... Nikad se ne zna... Баш никад, zato izpostavljam...

Nisem verjel, da me bodo prsti zasrbeli, nisem čutil.. Papir prenese vse je znala reči O. zato poskusim ali še vsaj približno vem kaj pomeni tipkanje. Saj veš, jaz se moram vedno sam prepričati. Pa pogrešam te tud, tako ..., tisto ..., saj veš, da ne bom tule... Pizda no… :) In prav vesel, da še vedno spremljaš. Tudi celibatar od 23.12.2014. In hkrati mislim, da naslednja mora biti pa res nekaj posebnega, saj imam občutek kot bi bil nedolžen... Pa me zamika, da bi kaj na hitro. Bi bilo res skrb vzbujajoče, če me ne bi...  In si rečem, lej, vse to si že, poskusi tokrat drugače - užitek bi znal biti precej večji, če ne večji vsaj čisto iskren, torej najlepši možen.

freedom3"Kaj misliš, se ............................. "Pa se dajva ........................................." "Aha to, šalil sem se, vem da smeš. Zase dvomim, zate ne...," sem starogrško zaključil. Popoldne se preveša in v izogib zamujanju česarkoli začenjava kmalu... Obložena s ...... ................ ....., kot najbolj izkušeni ninji ,................................ ..................................  ..........................   odloživa na mizo, ...... .......... ......... “Fuck off ...... ....... ............. ............... poseben pogled je bil razlog. V odgovor ........................................i nasmešek, mogoče malenkost hudomušen, a prekleto iskren na pogled. Kot bi ne znal biti tiho:  "A ti je res že prav vse jasno?" Pa pogled druge vrste, nasmeh, kazalec na ustih: "Pssssst ..................  ............... .... ...... .. ........ ......  Pa še en ..., pa še en čvek, pa še en čik, pa še en na zdravje, pa ................. do ..................  zjutraj...(op: Evo, konec pretiranih "pa"-jev in cenzure, ki je tokrat in zaenkrat smiselna...) A jebeš vse ozke misli tega sveta, s tem bitjem ..................., so končne ugotovitve zadnjih izsledkov… Ob pogovorih v katerih človeku dolgčas ni znan.

Še v zaporu sem vizualiziral: vsaj tolk lepo kot je bila Ayana, le da prej preveriš, če sta slučajno kakšno isto knjigo prebrala, slučajno kak isti film pogledala, če slučajno rada kuha (tudi v tvoji družbi), če se slučajno zna pustit razvajat (ja,ja, ne vpit, da to pa vsak zna, daleč daleč od tega, pol ljudstva je utopljeno v lastnem pesimizmu), če slučajno zna vse to še ceniti - hitro vsa filozofija zagleda napis:"The end". Z mano še res ni nobena trpela :) Dokler sva obstajala, sva bila z vsako TOP. Lepša polovica je zame vedno princeska. Prvo in edino pravilo. Ob jasno neki precej zdravi meri osebnega intelekta, ki je enostavno pogoj, fizične vrline: Ni vzorca, odvisen od duše... In seveda organiziran lajf mora imet, da ostane čas za vse tisto, kar daje življenju lesk.

In ravno ti, ki me spominjaš na Monico Anno Mario Bellucci v primerljivi starosti...Tako jebeno prekleta popolnost se mi izriše, ko te zavonjam v svoji bližini. In še sam ne vem kaj hudiča mi takšne misli sproža… Hkrati pa zelo dobro vem, da znaš tudi ti na krilih vetra, ko ti dozori načrt v glavi. Jebena kombinacija, ki ob predpostavki, da je prav ta (tvoj ali moj) lajf en sam, dobi razsežnosti, ki razbijejo v prafaktorje smešne ovire, ki to v samem bistvu niso. Skratka, skoraj sigurno bosta morala še kakšna črka in glas pasti na to temo...

Tudi z O. bil na kavi. Zelo pričakovan dogodek, ko je prišel čas me ni vleklo. A sem vseeno poklical oz. posmsal vabilo. Pri Harveyu, isti plac kot 25. novembra 2014, po recimo tisoč dneh, čas naredil svoje. O., ki se ob zgornjih odstavkih najverjetneje ne more načuditi mojim idejam, hkrat ve, da so resnične, je bila precej drugačna. Zelo možno, da si je enako mislila tudi ona o meni. Tako iskreno, da tudi papir prenese. Včasih tudi občutke, a ne O.? Če kdo to ve, sigurno ti. In oprosti za vse tiste neprijetne stranske a nujne pojave ob mojem odhodu. Nikoli ne znamo dovolj dobro kar bi morali a ne, je nek življenjski aksiom… A če bi, se ne bi učili, torej evolucija zapoveduje prav napake. No, kava minila precej hitro, v nekem bla,bla,bla čveku površinske vrste, vprašanje o nekih recimo aktualnih dogodkih iz lajfa, na katere odgovore že poznamo in podobne veleumnosti, tudi na moji strani jasno. Saj ko zmanjka pametnih druge slediti ne morejo. Na koncu še ponovitev začetnega hladno prijateljskega objema in adijo. Vsaj jaz sem tako čutil njenega. Dodam še prijazen sms, ki je bil v takšni kali zatrt, da sem jo čisto odmislil. Recimo, cilj dosežen. Čigav? Nepomembno. Pomembno je vedeti, povedati pa ne vedno…

freedom6Toliko nekih teorij se je rojevalo ob najinem "razpadu" na smetiščih jezikov in pokopališčih duš, ki so se na koncu izpele v preprosti resnici in čisto normalni življenjski situaciji imenovani: Ko ti nekdo neha dišat... Pa je težko povedat. Takrat, ko sem ji lahko še iskreno govoril, da mi diši, je bilo precej lažje. Sem si očital: koji kurac je v tvoji glavi, fajn punco imaš, zlato, čudovitega, danes še samo malenkost otroka, si ji pomagal vzgojiti... Kaj bi še rad? A ko pade fundamentalna vez je konec... Zgodi se hudičevo na hitro, saj nisem pristaš, da bi zajebano juho z dokuhavanjem poskušal spremeniti. Bolje zaključitii, skuhati svežo, kremno, okusno, brokoli, s popečenimi kruhci in jo z užitkom pojesti. Po možnosti z iskreno dušo, ki ti paše, diši, brez blišča, lažnega luxusa, bedarij, čista relacija... Kam izginjajo fundamenti? Nisem prepričan, vem samo, da je dentalno stanja časa prav vedno neverjetno odlično. Neizprosen reciklator vsega okrog nas, vključno z nami… Dimenzija s čekani. Edina!

Razumeti mojo izbirčnost ni ravno težko, če se človek odloči, da bi res imel tako resno življenjsko sopotnico, za naraščaj in kup apokaliptično vsakdanjih zadevic... Zdaj smo že toliko modri, da bomo znali nemučiti naslednike. Žvet, lepo se imet, spoštovat tisto, ki bo redno spala ob meni... Da me bo snelo vsakič, ko me v oči pogleda. Zato izbirčnost, dokler nekaj res hudičevo ne zadiši. Oceani časa so mi bili dani...

Kot kak Deep Blue vs. Garry Kimovich Kasparov - sem preračunaval vse možne opcije, jaz proti sebi, plavajoča vejica in še marsikaj, Skratka to je to. Moja odločitev. Moj svetilnik. Normaln lajf! Uživam! Kot še nikoli, sploh v norih malenkostih, ki jih še ne toliko nazaj nisem niti zaznaval. 920 dni v zaporu je bilo nepozabnih! 920 dni v zaporu je bilo nepozabno poučnih! Uživajte tudi vi svobodo, ki jo po večini imate, mogoče ne opazite, saj jo brez pravih barv uživate že cel lajf, ki bo danes, jutri, pojutrišnjem minil… Pa ima tudi okus. Torej naj bo prav vsaka izgubljena sekundica čist odvečen pojav. Enako vsak izgubljen srčni utrip. Tudi tvoj...

Stay tuned! It`s not over.˙ɹǝʌo ʇou s`ʇı ¡pǝunʇ ʎɐʇs

p.s.:Jebeno sem pogrešal takole odpreti prenosnik, se logirati na blog kot administrator in ukucati nov zapis. Tako na brzaka, da pade iz mene. Zaporniško: na papir + pisma + Jure tipkaj + danejebemljudiponepotrebnem (jebeš dolge besede, če ne bi bile sladke) in me je kar minilo... A zato zdaj toliko bolj iskreno. Vse je za nekaj dobro... Tole smrtno resno mislim: TUDI ZAPOR! Dovolj bo...Čisto predolg zapis. Po tarifi 0,00 EUR/uro ;)

Mali dokaz, da denar merilo ni: če sem za zidovi šival čevlje na normo za cca. 100 EUR/meseec še to ne pomeni, da je blog slabše delo, ker je slabše plačan. Lahko, da nekaterim nerazumljivo. Dve minutki poezije pove prav vse... Če želimo slišati.


Skrij komentiranje Skrij komentiranje
  • Bold
  • Italic
  • Underline
  • Stroke
  • Smileys
  • :confused:
  • :cool:
  • :cry:
  • :laugh:
  • :lol:
  • :normal:
  • :blush:
  • :rolleyes:
  • :sad:
  • :shocked:
  • :sick:
  • :sleeping:
  • :smile:
  • :surprised:
  • :tongue:
  • :unsure:
  • :whistle:
  • :wink:
 
  • 1000 preostalih znakov